Odlok ustavnega sodišča 8 z dne 22. julija 2004

v sodbi o ustavni legitimnosti čl. 1, črka c) zakona z dne 5. marca 1963, št. 292 (obvezno cepljenje proti tetanusu), uvedeno s čl. 1 zakona 20. marca 1968, št. 419 (Spremembe zakona št. 5 z dne 1963. marca 292, ki vsebuje določbe o obveznem cepljenju proti tetanusu) in spremenjene s čl. 1 zakona z dne 27. aprila 1981, št. 166 (Spremembe zakona št. 5 z dne 1963. marca 292, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 20 z dne 1968. marca 419 o obveznem cepljenju proti tetanusu), ki ga je z odredbo z dne 7. julija 2003 v Benetkah, Oddelek za mladoletnike, registrirana pod št. 757 registra odlokov iz leta 2003 in objavljeno v Uradnem listu RS št. 39, prva posebna serija, leta 2003.

Glede na akt posredovanja predsednika Sveta ministrov;

po zaslišanju sodnika poročevalca Valerija Onide v sejni sobi 26. maja 2004.

Glede na to, da je z odredbo, izdano 7. julija 2003, ki jo je to sodišče prejelo 1. septembra 2003, oddelek za mladoletnike v Benetkah sprožil vprašanje ustavne legitimnosti s sklicevanjem na čl. 32. Ustave, čl. 2 zakona 5. marca 1963, št. 292 (obvezno cepljenje proti tetanusu), kakor je bil spremenjen s čl. 1, črka c) zakona št. 27, in s čl. 1968 zakona z dne 491. aprila 1, št. 27 (recte: točka 1981 člena 166 zakona št. 1 z dne 5. marca 1963, uveden s 292. členom zakona št. 1 z dne 20. marca 1968 in spremenjen s 419. členom zakona z dne 1. aprila 27, št. 1981);

da izpodbijana določba (ki jo je predložitveno sodišče navedlo z bistveno napako, namesto v črki c 1. člena v členu 2 zakona št. 292 iz leta 1963 - se v sedanjem besedilu nanaša le na podaljšanje na zahtevo cepljenja tetanus nosečnicam -, kar pa nedvoumno izhaja iz besedila odloka), določa obvezno naravo cepljenja proti tetanusu za novorojenčke, za kar zagotavlja tri dajanja cepiv, prvo v tretjem mesecu življenja, drugo po 6 -8 tednov od prejšnjega, tretjega do desetega enajstega meseca življenja;

ker sodišče naloži, da bi bilo tveganje za otroke zaradi tetanusa danes izjemno majhno v primerjavi s časom, ko se je rodila obveznost cepljenja; ker te obveznosti v večini držav EU ni; da je v zadnjem času prišlo do velikega gibanja mnenj proti obveznemu cepljenju; da je bila zadevna obveznost izključena s čl. 9 zakonskega odloka z dne 7. januarja 1994, št. 8, kasneje ni bil spremenjen v zakon, in da je dPR 26. januarja 1999, n. 355 bi zagotovil "svobodo obiskovanja šole" za necepljene učence, tako da če se cepljenja ne izvajajo, četudi so formalno obvezna, se ne bi zgodilo "popolnoma nič" (v resnici, člen 47 predsedniške uredbe z dne 22. decembra 1967, št. 1518, kakor je bil spremenjen s prvim odstavkom predsedniškega odloka 1 iz leta 355, zgolj ugotavlja, da neizpolnitev obveznega cepljenja ne pomeni zavrnitve sprejema učenca, temveč le poročanje pristojnim organom "za ustrezne in pravočasne posege") ;

da predložitveno sodišče navaja, da se morajo soočiti s starševsko zavrnitvijo obveznega cepljenja proti tetanusu, "ki ne temelji na vnaprej pripravljenem in neupravičenem nasprotovanju cepljenju", saj starši prosijo, naj "pojasni, zakaj če cepivo proti tetanusu, ki vsebuje živo srebro, nevarno z znanstveno-zdravstvenega vidika, tako da ga bo treba do leta 2003 umakniti s trga (ministrski odlok 13.11.2001, Uradni list, 19.3.2002, št. 66), danes - leta 2003 - pravno ni tako, v katerem njihov otrok bi ga moral najeti, vendar bo to postal šele od 1.1.2004 ": zato sodišče, ki je odredilo sodišče, meni, da se ne more omejiti na oslabitev starševske avtoritete, da bi odstranilo ali premagalo odločitve istega, ki šteje za škodljive za mladoletnika," ker - medtem ko vnaprej pripravljeno nasprotovanje vsem cepljenjem vsekakor lahko štejemo za škodljivo [...] - to ni nasprotovanje, ki je motivirano iz sanitarnih razlogov dobrega občutka Vem ", zato bi obstajala" ustreznost problema ";

ki, postuliranje umetnosti. 32. Ustave nujna uskladitev pravice do zdravja posameznika (ki ima tudi negativno vsebino, da se ne zahtevajo nenaročena in nesprejeta zdravljenja) z interesom skupnosti, bi bil po mnenju predložitvenega sodišča obvezen zdravstveni poseg upravičen le če je ogroženo javno zdravje;

da bi torej glavno merilo za določitev "meja samoodločbe posameznika (pravica enako ustavnega ranga ...) glede na zakonsko obveznost" sestavljalo "nevarnost položaja za posameznika samega ali za celotno skupnost"; in nobena nevarnost za skupnost ne bi mogla izhajati iz dejstva, da se posameznik ne cepi proti tveganju tetanusa, ker to ni difuzijska bolezen, temveč le nalezljiva, torej ne prenaša se s kugo;

da bi zato obvezno cepljenje lahko obstajalo le, če bi bil tetanus namesto tega difuzivna bolezen;
da je posredoval predsednik ministrskega sveta, ki je zaključil, da je vprašanje nedopustno in v vsakem primeru neutemeljeno;

da bi bilo po mnenju davčnega odvetnika vprašanje v prvi vrsti nedopustno zaradi pomanjkanja motivacije glede ustreznosti, saj predložitveno sodišče ni rekonstruiralo dejstev v zadevi, cilj sodbe pa ostaja nejasen;

da bi zastavljeno vprašanje, "čeprav vredno največjega premisleka", kljub temu, kot je zastavljeno, očitno neutemeljeno, saj dejstvo, da je cepivo proti tetanusu, ki vsebuje živo srebro, umaknjeno s trga, ne bi imelo pomena pri njegovi oceni , ker je bila opravljena tehnična ocena razširjenosti koristi cepljenja nad mejnimi tveganji uporabe cepiva, za katera nevarnost bi bila brez dokazov;

da se v zvezi s splošnejšim problemom omejitev obveznega zdravstvenega zdravljenja Advocacy sklicuje na sodbo tega sodišča št. 258 iz leta 1994, v katerem je ob potrditvi, da bi bilo zaradi pravilnega ravnovesja med varovanjem zdravja posameznika in kolektivnim zdravjem treba z največjo možno natančnostjo opredeliti zaplete, ki bi lahko bili posledica cepljenja, in orodij za predvidevanje njihove konkretne preverljivosti, ugotavlja, da bi bil potreben poseg zakonodajalca, ki ga ustavno sodišče ne bi moglo nadomestiti s posledično nedopustnostjo vprašanja, ki bi moralo biti tudi v tej zadevi.

Glede na to, da mora sodišče, ki je odredilo sodišče, presoditi o pritožbi zoper sodni ukrep, sprejet proti staršem mladoletnika, ki svojega otroka v okviru cepljenja, ki ga zahteva zakon, ni hotel podvržiti enemu od cepiv proti tetanusu;

da predložitveno sodišče ne razjasni, ali je nasprotovanje staršev cepljenju motivirano le s prepričanjem o nelegitimnosti relativne zakonske obveznosti ali s konkretno priloženo nevarnostjo dajanja cepiva mladoletniku zaradi posebnih kliničnih pogojev, ki jih je mogoče pripisati prejšnjim upravam (kot je razvidno iz sodnih dokumentov) ali zaradi dejstva, da cepivo, ki se uporablja, vsebuje živo srebro, katerega nevarnost se izpodbija;

da mora v primeru ugovora, ki ga spodbujajo posebne zdravstvene razmere mladoletnika, mladoletni sodnik opraviti potrebne tehnične in zdravstvene preiskave, da preveri veljavnost ugovora, pri čemer je tudi v skladu s sodno prakso jasno, da je treba cepljenje izpustiti ali odložiti v primeru ugotovljenih konkretnih nevarnosti za zdravje mladoletnika;

da bi v primeru ugovora, ki bi ga spodbujala priložena nevarnost uporabljenega cepiva, šlo za oceno veljavnosti te trditve na podlagi dokazanih tehnično-znanstvenih elementov, pri čemer bi se upoštevalo tudi, da ministrska določba, navedena v remitentu (čl. 1 ministrskega odloka z dne 13. novembra 2001, nadomeščenega s prvim odstavkom ministrskega odloka z dne 1. junija 27), prikazuje le srednjeročni program zamenjave ene vrste cepiva z drugim, ne pa tudi potrditev konkretne nevarnosti cepiva v uporaba, ki bi zahtevala takojšen umik s trga;

da v vsakem primeru, da bi ocenili obseg in podlago obvezne narave cepljenja proti tetanusu, ki se izvaja za novorojenčke, v zvezi s katerimi starši zavrnejo, ni dovolj trditi, kot je to odvisno od samo nedifuzijski značaj bolezni: dejansko upoštevanje tveganja, ki izhaja iz istega mladoletnika zaradi opustitve cepljenja, ne more biti tuje pri oceni sodnika, saj v primeru mladoletnika ni ogrožena njegova samoodločba, temveč dolžnost staršev, da sprejmejo ustrezne ukrepe in ravnanje, da bi se izognili predsodkom ali konkretnim nevarnostim za zdravje iste mladoletne osebe, saj starši ne morejo imeti popolne svobode pri odločanju, ki bi lahko resno škodovalo otroku (glej stavek št. 132 iz leta 1992);

da predložitveno sodišče v zvezi s tem opusti kakršno koli presojo;
da torej sklep manjka glede obrazložitve ustreznosti vprašanja, kar je torej očitno nedopustno.
Glede na članke 26. drugi odstavek zakona z dne 11. marca 1953, št. 87 in drugi odstavek 9 dopolnilnih norm za sodbe pred ustavnim sodiščem.

iz teh razlogov

USTAVNO SODIŠČE

razglaša očitno nedopustnost vprašanja ustavne legitimnosti umetnosti. 1, črka c) zakona z dne 5. marca 1963, št. 292 (obvezno cepljenje proti tetanusu), uvedeno s čl. 1 zakona 20. marca 1968, št. 419, in spremenjena s čl. 1 zakona z dne 27. aprila 1981, št. 166, dvignjen, s sklicevanjem na čl. 32 Ustave, ki ga je izdalo prizivno sodišče v Benetkah, oddelek za mladoletnike, z vrstnim redom v epigrafu.

Tako je bilo odločeno v Rimu, na sedežu ustavnega sodišča, Palazzo della Consulta, 8. julija 2004. Gustavo ZAGREBELSKY, predsednik

Vpisano v sodni register 22. julija 2004.

Vir: https://www.cortecostituzionale.it/actionSchedaPronuncia.do?anno=2004&numero=262