Ustavno sodišče - sodba 132/1992

sodba
v sodbi o ustavni legitimnosti zakona 4. februarja 1966, n. 51 (Obveznost cepljenja proti poliološkemu postopku), ki ga je z odredbo, ki jo je 18. aprila 1991 izdalo pritožbeno sodišče v Trentu - oddelek za mladoletnike v kombiniranem civilnem postopku, promoviral s pritožbami tožilca republike za mladoletnike v Trentu proti Calore Gabriella in drugi, registrirani pod št. 537 registra pravilnikov iz leta 1991 in objavljen v Uradnem listu Republike št. 34, prva posebna serija, iz leta 1991;
Ob upoštevanju dejanja intervencije predsednika Sveta ministrov;
Po zaslišanju sodnika poročevalca Uga Spagnolija v senatu Sveta z dne 22. januarja 1992;

Počutili v resnici
Tožilec republike na sodišču za mladoletnike v Trentu, ko je od zdravstvenega uslužbenca slišal, da nekateri starši svojih mladoletnih otrok niso podvrgli obveznim cepljenjem, vključno s poliom, in da sam policist ni izvajal prakse rekel cepljenja, je od zgoraj omenjenega sodišča zahteval, naj razglasi odvzem teh staršev od starševske oblasti ali, podredno, začasno skrbništvo mladoletnikov na socialno službo zaradi predložitve predpisanih cepljenj. Sodišče je zahteve zavrnilo, saj meni, da so bile funkcionalno usmerjene v izvajanje obveznega zdravstvenega zdravljenja zunaj primerov, ki jih določa zakon, in zato v nasprotju z določbami čl. 13 ustave. Državni tožilec je vložil pritožbo zoper odloke, s katerimi je bila sprejeta ta odločba, in predstavljajo, da to stanje vpliva na zdravje mladoletnikov in njihovo šolanje (ker bi jim zaradi pomanjkanja cepljenja onemogočili obiskovanje obvezne šole) in namesto tega zahteva imenovanje posebnega kustosa, ki bi nadomeščal starše, otroke podvrgel obveznemu cepljenju. Oddelek za mladoletnike prizivnega sodišča je s pritožbo s sklepom z dne 18. aprila 1991 (ron 537/91) ugotovil, da zakon z dne 4. februarja 1966, št. 51, ki določa obvezno cepljenje proti otroški otroški sebi v prvem letu starosti, ne določa prisile v posebni obliki te obveznosti, saj se omejuje na zagotavljanje upravne sankcije za starša, ki vas krši. Po mnenju predložitvenega sodišča je ta vrzel v nasprotju s pravico do zdravja mladoletnikov in skupnosti, torej s čl. 32 Ustave, pa tudi s pravico mladoletnikov do izobraževanja (34. člen), glede na to, da je zadevno cepljenje pogoj za sprejem v obvezno šolo. Iz tega izhaja dvom o ustavnosti zakona 4. februarja 1966, n. 51, v delu, v katerem obvezno cepljenje prek zdravstvene službe ne zagotavlja mladoletnikov, ki takšnega zdravljenja niso opravili, s strani tistih, ki nad njimi izvajajo starševsko avtoriteto.

Predsednik Sveta ministrov je prek generalnega državnega pravobranilca posredoval in najprej trdil o nedopustnosti zadeve - ker je bila oblikovana na splošen način in je bila namenjena izzivanju sodbe Sodišča o dodatkih - in drugič, njegovo neutemeljenost, glede na to, da členi 330 in 333 trske. CIV. že zagotavljajo ustrezno orodje prisile v primeru, da mladoletnika ne obravnava starševski organ. Uporaba teh pravil se tudi ne more izključiti z naložitvijo upravne sankcije, ki jo določa upravljavec z močjo države, ki te obveznosti ne izpolni. Profilaksa množičnega cepiva presega, opaža odvetnik, področje individualne zaščite, da dobi natančen pomen socialne zaščite. Za zaščito tega kolektivnega interesa je upravna sankcija v skladu z zakonom št. 51 iz leta 1966. Članki 330 in 333 trske. CIV. namesto tega ščitijo individualne interese mladoletnika, ki jih je treba zasledovati neodvisno od zaščite kolektivnega interesa. Obe področji zaščite se torej ne prekrivata.

Upoštevano v zakonu
Oddelek za mladoletnike pri prizivnem sodišču v Trentu sproži incident z ustavnostjo zoper zakon z dne 4. februarja 1966, n. 51, o obveznem cepljenju proti poliologu v nasprotju s predmeti 32 in 34. Ta zakon določa, da je cepljenje proti otroški otroški parali obvezno za otroke v prvem letu starosti; dodeljuje odgovornost za izpolnjevanje te obveznosti osebi, ki izvaja pooblastilo ali varstvo nad otrokom (kot tudi direktorju institucije, v kateri je otrok hospitaliziran, ali osebi, ki mu je bila zaupana); za tiste, ki kršijo obveznost, določa upravno denarno sankcijo.
Sodniki odpustniki menijo, da je zakon protiustaven v delih, v katerih edina kazen, denarna kazen, zaradi varstva mladoletnikove pravice do zdravja in izobraževanja ter pravice skupnosti do zdravja, ne zagotavlja prisilnosti obvezno cepljenje mladoletnikov, ki jih starševski organ ni obravnaval.
Vprašanje je neutemeljeno.
Izpodbijani zakon, ki določa obveznost cepljenja - ki je eno izmed zdravstvenih postopkov iz čl. 32 Ustave - predvidela je tudi sankcijo, katere določitev je prepuščena presoji zakonodajalca in je ni mogoče kritizirati, če ne samovoljno.
To pravno sredstvo je treba upoštevati tudi v okviru drugih ukrepov, ki jih predvideva sistem za varovanje pravice skupnosti do zdravja glede tveganj, povezanih z neizpolnitvijo obveznosti cepljenja, kot tudi ukrepov, ki jih sistem zagotavlja za zaščito interesov oz. otroka, tudi do staršev, ki ne izpolnjujejo dolžnosti, ki so povezane z varstvom mladoletnika.

V zvezi s tem je treba spomniti, da isti zakon št. 51 iz leta 1966 določa - da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni v skupnosti zaradi pomanjkanja cepljenja proti otroški poli -, da je uspešno cepljenje pogoj za otrokov dostop do obvezne šole.

Kar zadeva posebno varstvo zdravja otroka in njegovo pravico do izobraževanja - ki mora biti predmet primarne obravnave in na katero vpliva tudi neupoštevanje obveznosti cepljenja - sistem določa, da lahko sodnik za mladoletnike sprejme - na pritožbo drugega starša, sorodnikov in državnega tožilca ali celo po uradni dolžnosti - v skladu s členi 333 in 336 trske. civ., ustrezne ukrepe za cepljenje otroka. In pristojni zdravstveni delavec mora o svoji opustitvi ali zavrnitvi staršev prijaviti ali prijaviti subjekte, ki jim je treba priznati pravico do ukrepanja iz čl. 336 (in zlasti državnemu tožilcu ali v primeru nujne potrebe samega sodišča za mladoletnike), da bi zahteval izvrševanje te pristojnosti (sodba št. 26 iz leta 1991).
Uporaba izdelkov 333 in 336 trske. CIV. zaradi izrecne določbe upravne sankcije ni mogoče šteti za izključeno zaradi kršitve zadevne obveznosti. Posegi, ki jih predvidevajo prej omenjeni predpisi, dejansko nimajo sankcijske narave, zato se načela posebnosti ni mogoče sklicevati. Prav tako ni mogoče na splošno šteti, da je uporaba ukrepov, uvedenih za posebno izvajanje zakona, izključena zaradi dejstva, da so za njeno kršenje predvidene sankcije.
Zaradi zgoraj omenjenih pravil je odvisno od odločitve izvajalca, ki v nasprotju s posebnimi dolžnostmi škoduje samemu mladoletniku in sprejme ukrepe, za katere meni, da so v interesu mladoletnika.
Prav tako ni uporabnost umetnosti. 333 in 336 trske. CIV. za izvajanje cepljenja otrok proti otroški otroški sebi proti volji staršev je mogoče najti oviro v umetnosti. 13 ustave. Najprej je treba opozoriti, da sklicevanje na to pravilo ni pomembno, saj cepljenja - ali kakršnega koli drugega zdravstvenega zdravljenja, ki se izvaja proti otroku, ki še ni sposoben razumeti in želeti - ni mogoče razlagati kot obvezno zdravljenje ali ko ga izvaja starši ali na njihovo zahtevo ali po naročilu sodnika za mladoletnike v njihovo nadomestitev in tudi po njihovi volji.

Precej manj je mogoče domnevati, da gre v zadnjih primerih za omejevanje osebne svobode staršev, kot se zdi, da zadevno sodišče meni. Starševska avtoriteta nad otrokom je v resnici priznana v umetnosti. 30, prvi in ​​drugi odstavek Ustave, ne kot njihova osebna svoboda, ampak kot dolžnost pravice, ki svojo korist in mejo najde v interesu otroka. In ustava je razveljavila koncepte, ki so otroke podredili absolutni in nenadzorovani moči, in potrdila otrokovo pravico do popolnega razvoja njegove osebnosti in s tem interesom funkcionalno povezala naloge, ki podedujejo, še preden pravice, izvrševanje starševska avtoriteta. Prav to je ustavna podlaga členov 330 in 333 trske. civ., ki sodniku omogočajo - ko starši, če ne izpolnijo svojih obveznosti, ogrožajo mladoletnikove temeljne dobrine, kot sta zdravstveno varstvo in izobraževanje -, da posredujejo, tako da te obveznosti nadomestijo tisti, ki jih ne izpolnjujejo.

zaradi tega je USTAVNO SODIŠČE
države neutemeljeno, v skladu z razlogi, vprašanje ustavne legitimnosti norm zakona z dne 4. februarja 1966, n. 51 (Obveznost cepljenja proti poliologu) glede na izdelke 32 in 34 Ustave, ki ga je z zaporedjem v epigrafiji povzročil oddelek za mladoletnike pri prizivnem sodišču v Trentu.

Tako je bilo odločeno 16. marca 1992 v Rimu na sedežu ustavnega sodišča Palazzo della Consulta