Ustavno sodišče: sodba 307/1990 - Okužba s cepivom proti otroški paralizi
Sodba 307/1990 (ECLI: IT: COST: 1990: 307)
Ugotovitve: PRESOJA O USTAVNI LEGITIMNOSTI NA NEZGODNI POTI
Predsednik: SAJA - Urednik
Svetovna zbornica z dne 31; Odločba z dne 01
Depozit z dne 22; Objava v GU 06/1990/27 n. 06
Izgovorjava
Št. 307
SODBA 14.-22. JUNIJ 1990
USTAVNO SODIŠČE
v sestavi: predsednik: dott. Francesco SAJA; Sodniki: prof. Giovanni CONSO, prof. Ettore GALLO, dr. Aldo CORASANITI, prof. Giuseppe BORZELLINO, dr. Francesco GRECO, prof. Renato DELL'ANDRO, prof. Gabriele PESCATORE, odvetnica Ugo SPAGNOLI, prof. Francesco Paolo CASAVOLA, prof. Antonio BALDASSARRE, prof. Vincenzo CAIANIELLO, odvetnik Mauro FERRI, prof. Enzo CHELI;
je povedal naslednje
OBSODBA
v ustavnopravni presoji členov 1, 2 in 3 zakona 4. februarja 1966, n. 51 (Obveznost cepljenja proti otroški paralizi), ki jo je spodbujalo s sklepom, ki ga je 23. februarja 1989 izdalo milansko sodišče v civilnem postopku med Oprandi Iside in Ministrstvom za zdravje, vpisan pod št. 461 registra odlokov 1989 in objavljeno v Uradnem listu Republike št. 42 prva posebna serija leta 1989;
Zaslišanje v sejni sveta 31. januarja 1990 sodnik poročevalec Aldo Corasaniti;
Počutili v resnici
1. - Oprandi Iside je Ministrstvo za zdravje pritožila pred sodišče v Milanu, da bi pridobila odškodnino za škodo, ki jo je povzročila otroška paraliza, ki je nastala zaradi stika z njenim sinom Davidejem, ki je bil podvržen obveznemu cepljenju proti otroški paralizi, in se pritožila, da so zdravstveni organi ob tej priložnosti storili ne 'niso obvestili o nevarnosti niti poučili o posebnih previdnostnih ukrepih, ki jih je treba upoštevati pri stiku z iztrebki in sluzi cepljenega otroka, za katerega je osebno skrbela.
Po opravljenem tehničnem svetovanju - ki je potrdilo etiologijo obolele oblike pritožnika -, je Sodišče s sklepom, izdanim 23. februarja 1989, postavilo vprašanje ustavne legitimnosti s sklicevanjem na čl. 32. člena Ustave, zakona z dne 4. februarja 1966 n. 51 (Obvezna narava cepljenja proti otroški paralizi) s posebnim poudarkom na umetnosti. 1, 2 in 3, saj ne predvidevajo sistema odškodnin in/ali previdnostnih in/ali socialnih določb za poškodbe telesne integritete, ki so posledica cepljenja.
Predložitveni sodnik ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne bi šlo za prepoznavno odgovornost javne uprave po čl. 2043 italijanskega civilnega zakonika, niti z vidika nesprejetja previdnostnih sistemov, osredotočenih na razširjeno komunikacijo - po drugi strani pa je težko uskladiti z nameni obveznega cepljenja, saj je tveganje okužbe v odstotkih minimalno .
Zato je izključena odgovornost za nezakonito dejanje, ugotavlja Sodišče, da v tem primeru niti ni mogoče konfigurirati odgovornosti PA za zakonita dejanja, saj zagotavljanje odškodnine za subjektivno pravico posameznika, žrtvovano pri uresničevanju javnega interesa, je izjemen in obvezen ter ga ne predvideva nobena posebna določba v zvezi s poškodbo telesne integritete, kot je to v primeru kršitve lastninske pravice iz čl. 46 zakona z dne 25. junija 1865 n. 2359.
Poleg tega predložitveno sodišče ugotavlja, da čl. 32. Ustave varuje zdravje ne le kot interes skupnosti, temveč predvsem kot primarno in absolutno pravico posameznika (Ustavno sodišče št., da zagotovi brezplačno obravnavo revnih tudi s solidarnostnim posegom (Ustavno sodišče št. 88/1979). Če torej teh določb popolnoma ni, niti ni mogoče zateči k alternativnim oblikam odškodnine, je ustavno jamstvo za varstvo telesne integritete osebe izničeno. In zlasti se to zgodi v zadevnem primeru, v katerem se lahko ta temeljna pravica posameznika žrtvuje zaradi izvajanja zakonite dejavnosti v korist skupnosti (obvezno cepljenje), ne da bi zagotovila enakovredno plačilo ali drugo enakovredno žrtvovanje, ki bi se posamezniku lahko zgodilo pri izpolnjevanju obveznosti, naložene v interesu javnega zdravja. V zvezi s tem dejansko ni nobene določbe v tem smislu v zakonu št. 202 iz 1981.
2. - Ni bilo konstituiranja zasebnikov niti predsednik ministrskega sveta ni pojasnil posega.
Upoštevano v zakonu
1. - Napotitvena odredba je postavila pod vprašaj ustavno legitimnost s sklicevanjem na čl. 32. člena Ustave, zakona z dne 4. februarja 1966, št. 51 (Obvezna narava cepljenja proti otroški paralizi) s posebnim poudarkom na umetnosti. 1, 2 in 3.
Zakonodaja je izpodbijana, ker – medtem ko nalaga obveznost cepljenja proti otroški paralizi za otroke v prvem letu starosti, ob upoštevanju osebe, ki izvaja starševsko pooblastilo (danes starševska oblast) ali varstvo otroka (ali direktorja zavoda za javno pomoč, kjer je otrok hospitaliziran, oziroma oseba, ki ji je bil otrok zaupan s strani zavoda za javno pomoč) in dodeli ministrstvu za zdravje nalogo, da sama krije stroške nakupa in distribucije cepiva – »ne zagotavlja za sistem odškodnin in/ali previdnostnih in/ali socialnih določb za nesreče pri cepljenju."
V civilnem postopku zoper ministrico za zdravje v zvezi s škodo, ki jo je utrpela mati zaradi otroške paralize, s trdovratno paralizo hrbtenice, saj se je prenašala z okužbo od sina, ki je bil podvržen obveznemu cepljenju proti otroški paralizi, je sodnica a quo, glede na to, da ni bilo videti, da bi se v skladu s čl. 2043 cc, je predlagal možno nasprotje domnevnega pomanjkanja sredstev, kot so navedena zgoraj, za nastanek poškodb zaradi obveznega zdravstvenega zdravljenja, s pravilom, ki ga uvaja, z načelom, izraženim v čl. 32. Ustave o popolnem varovanju telesne integritete posameznika.
2. - Vprašanje je utemeljeno.
Cepljenje proti otroški paralizi za otroke v prvem letu življenja, kot ga ureja odpovedano pravilo, ki zahteva, da starši, skrbniki ali skrbniki to storijo, zavezancu naloži denarno kazen v primeru neizpolnjevanja predpisov, je ena izmed tistih obveznih zdravstvenih obravnav. iz čl. 32. Ustave.
Ta zapoved v prvem odstavku opredeljuje zdravje kot »temeljno pravico individualnega in kolektivnega interesa«; v drugem odstavku podreja omenjeno ravnanje v skladu z zakonom in brez poseganja, tudi glede na zakon, mejam, ki jih postavlja spoštovanje človeka.
Iz tega izhaja, da zakon, ki nalaga zdravstveno zdravljenje, ni nezdružljiv s čl. 32 Ustave, če zdravljenje ni namenjeno le izboljšanju ali ohranjanju zdravstvenega stanja podvrženih, temveč tudi ohranjanju zdravstvenega stanja drugih, saj je ravno ta nadaljnji namen, ki se nanaša na zdravje kot interes. skupnosti, da upraviči stiskanje tiste človekove samoodločbe, ki je neločljivo povezana s pravico vsakogar do zdravja kot temeljne pravice.
Predvsem pa se sklepa, da je zdravljenje mogoče izreči le pod pogojem, da ne vpliva negativno na zdravstveno stanje osebe, ki ji je bila izpostavljena, razen le tistih posledic, ki se zaradi svoje začasnosti in nepomembnosti pojavijo. normalen kakršen koli zdravstveni poseg in zato sprejemljiv.
Glede na hipotezo o nadaljnji škodi zdravju osebe, ki je bila podvržena obveznemu zdravljenju – vključno z boleznijo, ki jo je okužila okužba, ki jo povzroča profilaktično cepljenje –, ustavni pomen zdravja kot interesa skupnosti ne zadostuje samo za utemeljitev ukrep sanitarni. To opažanje zahteva, da je v imenu tega in torej solidarnosti z drugimi lahko vsak dolžan, tako da ostane legitimno omejen na svojo samoodločbo, k danemu zdravstvenemu zdravljenju, tudi če to vključuje posebno tveganje, vendar ne postulira žrtvovanja zdravja vsakega za zaščito zdravja drugih. Pravilno ravnovesje med obema prej omenjenima dimenzijama vrednote zdravja – in enak duh solidarnosti (očitno je treba šteti za vzajemnost) med posameznikom in skupnostjo, ki je v osnovi vsiljevanja zdravstvene obravnave – pomeni priznanje, v primeru, da se tveganje uresniči, nadaljnje zaščite v korist pasivnega subjekta zdravljenja. Zlasti minimalna vsebina pravice do zdravja, ki mu je zagotovljena, bi bila na koncu žrtvovana, če mu v nobenem primeru ne bi bilo zagotovljeno, na račun skupnosti in zanjo države, ki zagotavlja obvezno zdravljenje, pravno sredstvo pravično povrnitev povzročene škode.
Prav tako je treba upoštevati škodo - zaradi bolezni, ki jo je z okužbo prenašala oseba, ki je bila podvržena obveznemu zdravljenju, ali v vsakem primeru s tem povezanega -, ki so jo prijavile osebe, ki so prvemu nudile neposredno osebno pomoč zaradi njegove fizične nesamostojnosti. -zadostnost (tudi osebe, vključene v obvezno zdravljenje, ki ga je treba z objektivnega vidika obravnavati kot enoto v vseh fazah in v vseh neposrednih posledicah).
V tem primeru je treba zakonsko naložitev zadevne obveznosti zdravljenja razglasiti za ustavno nelegitimno, saj ne predvideva odškodnine, kot je navedena zgoraj.
3. - Očitno se ugotovitev nelegitimnosti ne nanaša na hipotezo, da je nadaljnja škoda posledica krivdnega ravnanja v zvezi s konkretnimi ukrepi izvajanja omenjenega pravila ali celo dejanske izvedbe samega zdravljenja. Pravna država, ki predvideva obravnavo, ne izpolnjuje, torej ugotovitev ustavne nelegitimnosti zaradi neupoštevanja odškodninskega varstva glede nadaljnje škode, ki ima za posledico iniuria datum. V tem primeru veljajo splošna pravila o civilni odgovornosti iz čl. 2043 cc
Sodna praksa tega sodišča je namreč zelo trdna v prepričanju, da vsaka okvara zdravja, ki je izrecno opredeljena kot (vsebina a) temeljne človekove pravice, pomeni odškodninsko zaščito v skladu s čl. 2043 cc In pojasnil, kako je to varstvo neodvisno od ponovitve premoženjske škode, ko, kot v primeru, škoda vpliva na vsebino temeljne pravice (sl. št. 88 iz 1979 in 184 iz 1986).
Težko je torej omeniti, da se omenjeno odškodninsko sredstvo uporablja vedno, kadar konkretne oblike izvajanja zakona, ki nalaga zdravstveno zdravljenje ali materialno izvedbo omenjenega zdravljenja, ne spremljajo previdnostni ukrepi ali se izvajajo na način, kot ga stanje znanstvene znanje in umetnost predpisujeta glede na svojo naravo. Ti vključujejo posredovanje ustreznih informacij o nevarnostih poškodb (ali, v primeru proti- epidemiološkega zdravljenja okužbe), kot tudi posebne previdnostne ukrepe, ki so vedno v skladu s stanjem znanstvenih spoznanj preverljivi in sprejemljivi.
Toda civilna odgovornost deluje na ravni varovanja zdravja vsake osebe pred kaznivim dejanjem (kogar koli) na podlagi subjektivnih naslovov obtožnice in s polnimi odškodninskimi učinki, ki jih predvideva prej navedena čl. 2043 cc
Po drugi strani pa se s to razglasitvijo ustavne nelegitimnosti uvaja pravno sredstvo, ki naj bi delovalo v zvezi s škodo, ki jo je mogoče pripisati z objektivnega vidika obveznega zdravljenja in v mejah pravične poravnave, ki upošteva vse sestavine same škode. Upravičeno pravno sredstvo - ponovljeno - s pravilnim uravnoteženjem vrednot, ki jih čl. 32. člena Ustave v zvezi z enakimi solidarnostnimi razlogi v odnosih med posameznikom in skupnostjo, ki upravičujejo uveljavljanje zdravstvene obravnave.
iz teh razlogov
USTAVNO SODIŠČE
Razglaša ustavno nelegitimnost zakona 4. februar 1966, n. 51 (Obveznost cepljenja proti otroški paralizi) v delu, v katerem ne zagotavlja na stroške države pravične odškodnine za primer nastale škode, izven hipoteze iz čl. 2043 cc, zaradi okužbe ali druge pomembne bolezni, ki jo je vzročno mogoče pripisati obveznemu cepljenju proti otroški paralizi, ki jo je prijavil cepljeni otrok ali druga oseba zaradi neposredne osebne pomoči, ki je bila zagotovljena prvemu.
Tako so odločili v Rimu, na sedežu ustavnega sodišča, Palazzo della Consulta, 14. junija 1990.
Predsednik: SAJA
Urednik: CORASANITI
Kancler: MINELLI
Vpisan v register 22. junija 1990.
Direktor pisarne: MINELLI